Zgodovina Idrije
Če govorimo o Idriji, ne moremo mimo rudnika živega srebra. Idrija danes najverjetneje sploh ne bi obstajala, če konec 15. stoletja na tem območju ne bi odkrili zelo bogatega nahajališča živosrebrne rude. Po legendi je leta 1490 škafar, izdelovalec lesenih posod, v potoku na območju sedanje Idrije odkril svetlikajočo se snov, za katero se je kasneje ugotovilo, da je živo srebro. Na tem mestu so rudarji v spomin na odkritje že leta 1500 postavili kapelico (in kasneje cerkev Svete Trojice). Kmalu so se začeli priseljevati rudarji iz nemških, italijanskih in čeških dežel, ki so iskali rudo. Večjega odkritja ni bilo do 22. junija 1508, ko so rudarji odkrili veliko živosrebno žilo. Zaradi pomembnosti odkritja se na ta dan praznuje praznik Občine Idrija, sv. Ahac, ki goduje na ta dan, pa je postal zavetnik idrijskih rudarjev. Med letoma1522–1533 je bil zgrajen grad Gewerkenegg, ki je služil kot rudniški grad za domovanje uprave in skladiščenje živega srebra.
Rudnik živega srebra se je celotno 16. stoletje postopoma razvijal, vendar zaradi sporov med družbami privatnih podjetnikov ni prišlo do večjega razvoja in vlaganj. Leta 1575 je idrijski rudnik prišel neposredno pod upravo habsburškega dvora, kar je privedlo do razširitve in modernizacije samega podjetja. V 17. stoletju je Idrija prerasla v trg, a šele razsvetljensko 18. stoletje ji je prineslo pravi vzpon. Rudnik se je širil in posodabljal, letno so pridobili med 600 in 700 ton živega srebra, zaposloval pa je 1350 delavcev. Z denarjem od idrijskega rudnika se je pokrilo 5 % proračunskih izdatkov avstrijskega cesarstva. Tržno naselje je dobilo mestne pravice in se do konca stoletja razvilo v drugo največje mesto dežele Kranjske, takoj za Ljubljano. Idrija je pričela dobivati bolj urbano podobo, v tem času je bilo zgrajeno novo žitno skladišče tergledališče, organizirane so bile tako strokovne kot ljudske šole ter nujno potrebna zdravstvena služba.
Ob koncu 18. stoletja je v Idriji prebivalo že okoli 3600 ljudi. V 19. stoletju in vse do 1. svetovne vojne je bil rudnik med najuspešnejšimi državnimi podjetji. V času 1. svetovne vojne ter med italijansko okupacijo (1918 - 1943) pa je rudnik začel stagnirati, še slabši časi so se mu pisali med nemško okupacijo (1943 - 1945). Po vojni so pri rudniku stekla obnovitvena dela, v 50. letih pa so izvedli še zadnjo modernizacijo obratov in naprav. V 60. letih se je začelo zadnje zlato obdobje rudnika, ko so bili tako poslovni kot proizvodni rezultati na zavidljivi ravni. Cene živega srebra na newyorški borzi so bile visoke, leta 1965 je celo padel rekord. Sredi sedemdesetih let pa se pojavi kriza na trgu živega srebra. Živo srebro, ki se je uporabljalo pri amalgamiranju, v medicini, vojni industriji, elektroindustriji, industriji joda, klora in barv ter seveda v znanosti, so počasi začeli nadomeščati z okolju in človeku bolj prijaznimi materiali. Ko je rudnik leta 1977 začasno ustavil proizvodnjo, je bil to velik šok tako za ljudi, ki so z rudnikom živeli ter v njem delali, kot tudi za samo Občino Idrija. Ker se cene živega srebra niso dvignile, so leta 1988 stekla vsa dela, ki so bila potrebna za stalno zaprtje rudnika.
V Idriji se je v skoraj 500 letih delovanja rudnika izkopalo preko 700 kilometrov rovov. Tu so pridobili kar 13 % dosedanje svetovne proizvodnje živega srebra oziroma 107.000 ton živega srebra. Idrija je tako drugi največji rudnik živega srebra na svetu, takoj za španskim Almadenom, kjer so pridobili 45 % svetovne proizvodnje živega srebra.