O Idriji
Idrija je mesto v Republiki Sloveniji, sedež istoimenske občine, in upravno središče. Leži v severozahodnem delu Slovenije, na stičišču predalpskega in dinarskega sveta.
Okolica Idrije je bila zaradi razgibanega površja, slabih naravnih možnosti in odročne lege zelo redko poseljena pokrajina. Za širšo okolico Idrije se časa naseljevanja ne more natančno datirati, je pa vendarle jasno, da se je močnejše priseljevanje na to območje začelo šele z odkritjem živega srebra v idrijski kotlini. Konec 15. stoletja, vsaj tako namreč pravi legenda, je škafar na območju današnje Idrije odkril živo srebro. To pa je imelo velik gospodarski, razvojni in poselitveni pomen. Rudnik v Idriji se je hitro širil in pridobival na pomenu, hkrati z njim je rasla tudi Idrija.
Zgodovina Idrije
Če govorimo o Idriji, ne moremo mimo rudnika živega srebra. Idrija danes najverjetneje sploh ne bi obstajala, če konec 15. stoletja na tem območju ne bi odkrili zelo bogatega nahajališča živosrebrne rude. Po legendi je leta 1490 škafar, izdelovalec lesenih posod, v potoku na območju sedanje Idrije odkril svetlikajočo se snov, za katero se je kasneje ugotovilo, da je živo srebro. Na tem mestu so rudarji v spomin na odkritje že leta 1500 postavili kapelico (in kasneje cerkev Svete Trojice). Kmalu so se začeli priseljevati rudarji iz nemških, italijanskih in čeških dežel, ki so iskali rudo. Večjega odkritja ni bilo do 22. junija 1508, ko so rudarji odkrili veliko živosrebno žilo. Zaradi pomembnosti odkritja se na ta dan praznuje praznik Občine Idrija, sv. Ahac, ki goduje na ta dan, pa je postal zavetnik idrijskih rudarjev. Med letoma1522–1533 je bil zgrajen grad Gewerkenegg, ki je služil kot rudniški grad za domovanje uprave in skladiščenje živega srebra.
Znamenitosti Idrije
- Antonijev rov je najstarejši del idrijskega rudnika živega srebra in eden najstarejših še ohranjenih vhodov v rudnik na svetu.
- Grad Gewerkenegg je bil v 16. stoletju zgrajen za potrebe rudniške uprave in skladiščenja živega srebra, danes pa v njem domuje muzej, ki je bil leta 1997 razglašen za najboljši evropski muzej industrijske in tehniške dediščine.
- Nekdanja ljudska šola je bila po izgradnji 1876 ena največjih šolskih stavb na Slovenskem. V njej danes deluje tudi Čipkarska šola s stalno razstavo o idrijski čipki.
Šport in rekreacija
Idrija z okolico nudi številne možnosti za oddih in sprostitev, tako za športne kot tudi za rekreativne dejavnosti. V poletnih mesecih je predvsem priljubljena zgornja dolina reke Idrijce, ki ponuja kopanje in ohladitev. Pri naselju Idrijska Bela je urejeno tudi letno kopališče Na Lajštu. Idrijsko je primerna za vse ljubitelje lova in ribolova ter gobarje in zeliščarje. drijsko ozemlje prečkajo Slovenska planinska transverzala, Slovenska geološka pot ter mednarodna Via Alpina.
Skozi Idrijo poteka kolesarska dirka Maraton Franja. Že nekaj let je v Idriji organizirana trasa dirke v rallyju, ki poteka po ulicah mesta in tehnično zahtevnih hitrostnih preizkušnjah v njeni okolici.
Turizem
Leta 1953 je bil ustanovljen Mestnega muzeja Idrija, ki je dobil v upravljanje grad Gewerkenegg. O možnostih turističnega razvoja se je resneje začelo razmišljati po zaprtju rudnika leta 1987. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo leta 2012 v občini Idrija 11.859 prenočitev. Glavna upravnika objektov sta Mestni muzej Idrija in Rudnik živega srebra v zapiranju.
UNESCO
Odbor za svetovno dediščino je 30. junija 2012 na zasedanju v Sankt Peterburgu vpisal na Seznam svetovne dediščine nominacijo Slovenije in Španije »Dediščina živega srebra: Almadén in Idrija«. Gre za tehniško dediščino, povezano z rudišči v dveh rudarskih mestih Almadén (Španija) in Idrija (Slovenija), kjer sta bila do nedavnega aktivna največja rudnika živega srebra. V teh dveh rudnikih pridobljeno živo srebro se je v južnoameriških rudnikih srebra inzlata v procesu amalgamacije uporabljalo za pridobivanje teh žlahtnih kovin, ki so se kot bogastvo vračale v Evropo in omogočale razvoj gospodarstva, znanosti, umetnosti.
Na Seznam vpisana dediščina v Idriji zajema dediščino rudnika in rudarjenja v najširšem pomenu te besede: rudišče, rove, jaške, industrijske stavbe, profano in sakralno arhitekturo. Tako na področju Idrije vključuje Antonijev rov, grad Gewerkenegg, jašek Frančiške z obnovljenimi rudniškimi stroji in napravami, kamšt, topilnico, klavže, rudniško žitno skladišče in rudniško gledališče, idrijsko rudarsko hišo, staro mestno jedro …
Znane osebnosti
V Idriji se je rodilo ali delovalo mnogo znanih osebnosti, med njimi tudi:
- Stanko Bloudek, slovenski letalski konstruktor
- Giovanni Antonio Scopoli, italijanski biolog
- Anton Alojzij Wolf, slovenski rimskokatoliški škof
- Balthasar Hacquet, francoski naravoslovec
- Aleš Čar, slovenski pisatelj
- Ivanka Ferjančič, slovenska učiteljica čipkarstva
- Pier Paolo Pasolini, italijanski pisatelj
- Vladimír Karfík, češki arhitekt
- Zorko Prelovec, slovenski skladatelj
- Jožef Mrak, slovenski jamomerec, geodet, kartograf
- Henrik Freyer, slovenski botanik, farmacevt, kartograf in naravoslovec
- Eva Lucija Cecilija Viktorija Emilija Kraus, ljubimka Napoleona Bonaparteja
- Nikolaj Pirnat, slovenski kipar, slikar, ilustrator, književnik
- Mihael Arko, slovenski duhovnik, publicist in organizator
- Pavla Jerina Lah, slovenska zdravnica, vodja Partizanske bolnice Pavla
Gospodarstvo
Še pred drugo svetovno vojno je bila Idrija izrazito rudarsko mesto. Rudnik je bilo najpomembnejše podjetje v dolini in vse druge dejavnosti so bolj ali manj služile rudniku ter rudarskim družinam. Ženske se načeloma niso zaposlovale, skrbele so za dom in družino ter klekljale in na ta način prispevale v družinsko blagajno. Ker Idrija leži sredi gozdov in ker je bila skrb za gozdove vedno pomembna tudi za rudnik, je v mestu uspešno delovalo državno gozdarsko podjetje. Drugih proizvodnih obratov v Idriji in okolici ni bilo.
Kulinarika
Idrija z okolico ponuja značilne jedi, sladice in pijače. Idrijski žlikrofi, pripravljeni iz testa in polnjeni s krompirjevim nadevom, so s svojo značilno obliko zaščitena praznična jed idrijskih gospodinj, pogosto na jedilniku državniških protokolarnih dogodkov. Največkrat so postreženi z bakalco - jedjo iz ovčjega mesa in zelenjave. Druge značilne idrijske jedi sozeljševka, ocvirkovca, smukavc in štruklji. Ob vsaki hiši v mestu je nekoč rasel pelinov grm. Rudarji so pelin kuhali in »pelinovko« mešali s špiritom v geruš, pelinovo grenčico.
Idrijska čipka
Idrijska čipka je pomemben del slovenske kulturne dediščine, ki se je skozi čas ohranjala in razvijala. Je spomenik iznajdljivosti, inovativnosti, vztrajnosti, natančnosti in potrpežljivosti. Lastnosti, ki so bile in so še skupne avtorjem vzorcev za klekljanje, klekljaricam, ponudnikom in uporabnikom čipk. Idrijčani veščino klekljanja idrijske čipke, eno najzahtevnejših ročnih spretnosti, ohranjajo živo in prisotno tudi z vsakoletnim tradicionalnim mednarodnim Festivalom idrijske čipke. Na državnem tekmovanju v klekljanju za priznanje Ivanke Ferjančič se pomerijo v klekljanju tako otroci kot tudi odrasli.
Kultura
Rudnik je Idriji omogočil tudi razvoj izobraževalnih in kulturnih ustanov, ki so Idrijčanom zagotovile znanje in omiko. Rudarstvo pa je v mesto pripeljalo tudi čipko, ki so jo razvijale idrijske klekljarice s svojim občutkom za estetiko in dodaten zaslužek. Začetki šolstva v Idriji so povezani s protestanti, ki so proti koncu 16. stoletja v Idriji ustanovili prvo šolo. V Idriji so korenine slovenskega strokovnega šolstva: rudnik je namreč leta 1728 ustanovil tehniško in zemljemersko šolo. Leta 1901 pa je bila v Idriji ustanovljena prva realka s poukom v slovenskem jeziku, danes Gimnazija Jurija Vege.